Ivanka in Melanija postajata bolj in bolj prepoznavni širšemu svetu, saj poosebljata žensko inačico ameriških sanj o uspehu – ena je ameriškega predsednika hči, druga njega žena. Obe sta polni privilegijev, ki omogočajo dobro življenje: belopolti, na vrhu socioekonomske hierarhije, heteroseksualni in dovolj religiozni. A za tradicionalno volilno telo je najpomembneje to, da zadovoljujeta estetske standarde popularne ženskosti, ker sta grajeni kot manekenki, brezhibno urejeni in ultra feminilni. Kljub tem skupnim imenovalcem pa predstavljata nasprotujoči si podobi sodobne ameriške ženskosti, ki delujeta kot da ne razumeta v celoti druga druge in ne drugi njiju.

Ne glede na materino češko poreklo, je Ivanka polnokrvna Američanka (ergo: ni priseljenka za razliko od njene matere in mačehe). Kot hči milijonarja je bila izpostavljena neizprosni poslovni klimi očeta, zato se je bolj ali manj sama “naštimala”, da bi postala več kot le trofejska žena nekega poslovneža in s tem na nek način presegla svoj spol (vseeno ima dva brata, ki sta pravilnejšega spola) ter se dokazala očetu. Nekaj malega manekenske kariere (tj. prvi poslovni pristop k unovčenju videza), ustrezna poslovna izobrazba, zaposlitev v enem izmed podjetij očetove korporacije, sodelovanje pri očetovem resničnostnem šovu  in kasneje znamčenje svoje top poslovne ženskosti (tj. oblačila, nakit, knjige/priročniki, skrbno izbrano projiciranje svojega življenjskega stila preko socialnih omrežij, predvsem vizualnega Instagrama). Ob tem je zadostila tudi kriterijem tradicionalne ženskosti, saj je mati treh otrok, žena in občasno verjetno tudi kdaj kaj skuha/pospravi.

Ivanka je fantazma post-feminizma oz. neoliberalne spolno slepe smeri, ki trdi, da so spol in ostali družbeni faktorji (razred ali barva kože recimo) preseženi in da sta trdo delo in žrtvovanje dovolj za kakršenkoli uspeh. Ivanka zagovarja zaposlene ženske, a ni feministka, saj je za to preveč … poslovno usmerjena, ker vé, da je včasih treba zamižati na eno oko, ko se gre za biznis. Feminizem zna bit’ poslu škodljiv. A kot pripadnica ameriške kulture pozna feministični besednjak (npr. spol, plačna vrzel, seksizem, spolno nadlegovanje itd.) in je politično pismena, če ne že politično lačna, saj je zanimanje za politiko prav tako zelo ameriško. Vé, kako se mora vesti in odreagirati na twitterske neslanosti, kampanjski sovražni govor in nagle politične odločitve svojega očeta (tudi zato je njen mož svetovalec njenemu očetu-predsedniku).

Ivanka oddaja avro politične zmernosti in skorajda materinskega razumevanja oz. slepega zaupanja, ki se ga a priori pripisuje materam. To, da se Ivanka tu in tam “znajde” v kabinetu očeta-predsednika in govorice, da naj bi prevzela mesto prve dame, je le dokaz, da politične ambicije z njene strani obstajajo (Ivanka za preDCednico nekoč?) in da trenutna ameriška vlada ne (pri)pozna “navzkrižja interesov”. Kot prava Američanka je elokvetna, kar je posledica ameriške medijske kulture, kjer je javno nastopanje in debatiranje nujno pridobljena veščina iz osnovne šole, kjer je medijska pismenost in spinanje medijev nuja in kjer imajo Hollywood, tisto močno industrijo, ki trosi vrednote ameriške kulture širom sveta. Je tudi družabna, saj njen socialni kapital seže celo do Chelsea Clinton. Da je vajena kamer in nastopanja, je jasno iz njene manekenske kariere in sodelovanja pri očetovem resničnostnem šovu.

Melanija pa je – po drugi strani – vse to, kar Ivanka ni in kar njena ameriška pastorka ne bo nikoli razumela. Zato pa jo bolj razume slovenski narod. Melanija je primer ultra tradicionalne ženskosti: rada je tipi top urejena (lasje, obleka, nohti, make-up), predana je zasebni sferi (tj. domu in prebijanju časa z otrokom) in je v zvezi, kjer je plačna vrzel med zakoncema enormna (tj. ekonomsko je ultra šibkejša od svojega moža).

Izhaja iz nižjega srednjega razreda iz mesteca z manj kot 5000 prebivalci/-kami, ki ji je uspel preboj med elito, a se tam zdaj ne znajde najbolje. Nihče je ni leta in leta pripravljal na vlogo politične žene, zato ne vé najbolje, kako se obrniti pri protokolih, niti ji njen mož ne koristi kaj prida, ker še sam ne vé. Tako kot večino slovenske populacije, je politika ne zanima kaj dosti, zato sta njen odpor do preselitve v Washington, D.C. in opravljanja nalog prve dame morda zgolj odraz njene politične nepismenosti in tujosti, ki jo čuti. Za razliko od Ivanke, politične pismenosti ni pridobila ne v matični družini, zakonski zvezi ali samoiniciativno niti ni to samouveni del slovenske kulture. To, da nima visoke izobrazbe, da je za njo kratka kariera manekenke (zdaj se pojavlja le še kot predsednikova žena), nekaj golih fotografij in govorice, da naj bi bila spremljevalka za plačilo, je irelevantno za strast, ki jo oseba lahko čuti do politike. Tudi javno nastopanje ni zanjo, medijske nastope opravlja z dolžnostjo dobre žene, a jih je težko gledati, saj izhaja iz slovenskega okolja, kjer medijsko pojavljanje in pismenost nista niti običajna niti pomembna.

Tudi digitalno je nevidna, je brez Instagram profila, njen Twitter račun in Facebook stran sta bolj ali manj neaktivna. Deluje kot introvertirana Slovenka, ki ne govori dosti, nekaj malega si misli, a je preveč potrpežljiva in podrejena ponotranjenim spolnim normam, da bi povzdignila glas. Raje se kaže v senci svojega nastopaškega moža, kot da bi jo poslušali/slišali. Ne vé se, kdo tvori njen družabni krog (kdo so njeni/-e prijatelj/-ice, ali ima kaj lastnega socialnega kapitala, ki bi si ga napaberkovala skozi svoje dvajsetletno bivanje v ZDA), liberalna ženska populacija jo vidi kot žrtev intimnega nasilja (po medmrežju kroži #Free Melania) oz. vase zaprto samotarko, kar je za glasne in super družabne Američan/-ke nepojmljivo.

Lahko bi jo slabšalno označili za “trofejko”, tj. oportunistično lepotico, ki omoži bogatega starejšega moškega, a koristoljubje je slovenska lastnost – okoristiti se (na račun nekoga, če je treba) je prej plus kot minus v slovenski skupni zavesti. Je dovolj pismena glede intelektualne lastnine in lastnega potencialnega znamčenja, da ne dovoli, da bi kdorkoli v Sloveniji profitiral na njen račun kot prve dame (ne glede na to, da teh nalog še ne opravlja v popolnosti), saj se njeno ime obravnava kot blagovna znamka. Tu ni sentimentalnosti za rodno grudo, četudi bi jo njena materinska požrtvovalnost lahko označila za arhetip slovenske matere; táko, na katero je sin tesno navezan in ona nanj, táko, ki ves svoj čas preživi s sinom in pri tem resnično uživa. Melanija je slovenska mati, ki bi ji Nace Junkar ali Franjo Bobinac z veseljem zapela.

Zato se je hčeri Ivanki nekaj časa pripisovala vloga prve dame, kar je ob ženi Melaniji, ki je to zmožna in dolžna opravljati, nelogično. Ivanka pač razume ameriški red (in vse podsisteme, ki ga tvorijo), ker je zrasla v in z njim. Melanija ga ne more.

<<< Back