Sodobna mitologija o materinstvu zajema tri temeljna načela: (1) vse ženske so bodoče matere, (2) ne-matere so nesrečne in nezadovlj(e)ne in (3) otroci so na prvem mestu. Ko se ženska odloči iz bioloških ali družbenih razlogov, da ne bo mati (tj. ‘postane ne-mati’), tako odločitev žensk – kljub postmoderni metodi o izogibanju konfliktov – nenehno spremlja nehoteno ali celo dobrohotno ideološko vsiljevanje t.i. ‘materinskega mandata‘. Materinski mandat prepričuje žensko, da je materinstvo nujna življenjska izkušnja, ki predvideva, da je ženska ‘naravno’ voljna, da prevzame bodoče materinske obveznosti kljub temu, da mora prekiniti svoj utečeni potek življenja.
Enega od pogojev za civilizirano življenje (kot si ga predstavlja hegemonična moškost) predstavlja nadzor nad nagoni, torej tudi seksualnimi in posledično materinskimi čuti. Pričakovati od ženske, da postane mati tako pomeni siljenje, da pokaže svojo ‘nečlovečnost’. Če pa ženska ne postane mati, potemtakem ostane človeška ali civilizirana, a težava nastane, ker je v spolnem redu hegemonične moškosti prostor za civiliziran (tj. [samo]nadzorovan, avtonomen) subjekt namenjen … moškemu. Tako ne-mati ohranja moški red v nenehni ontološki negotovosti zaradi svoje nerealizirane ‘naravne’ ženskosti, s tem pa se poraja vprašanje, kaj nadomesti izpad njene biološke reprodukcije. Najpogosteje so to aktivnosti, ki so konstruirane kot ‘maskuline’, npr. absolutna svoboda brez obveznosti ali brezpogojna predanost lastnemu življenju in karieri, najpogosteje na področjih akademije, umetnosti, politike ali podjetništva, tj. v panogah, ki so na očem javnosti in nosijo več družbene moči, prestiža in denarja.
Kdo sodi v kategorijo ne-mater? Najprej so tu ženske, ki so reproduktivno zdrave, a so se odločile, da ne bodo matere v kakršnikoli obliki, potem so to ženske, ki ne morejo imeti otrok, a si jih želijo in na koncu samske ženske, ki so že prešle rodno obdobje ne da bi imele otroke (biološke ali posvojene). Kot ne-matere so najmanj stigmatizirane reproduktivno nezmožne ženske, ker želja po materinstvu obstaja, a je iz objektivnih razlogov neizpolnjena. Sledijo samske ženske in lezbijke brez otrok, saj je odsotnost moškega partnerja za vzpostavitev jedrne družine družbeno sprejemljiv vzrok za ne-materinstvo. Najbolj negativno so označene heteroseksualne ženske v partnerski zvezi, saj so objektivni pogoji za materinstvo izpolnjeni (prisotnost moškega za jedrno družino, reproduktivna zmožnost), a odloča subjektivni razlog – ženska odsotnost želje po otrocih. Pravica po odsotnosti materinske želje pomeni razumsko odločitev in prej omenjeno preseganje nagonskih, neciviliziranih impulzov, ki naj bi tvorili žensko kot zgolj telo za reprodukcijo človeštva. Ne-izbrati materinstvo pomeni odločati (tj. imeti svoj ‘glas’) o lastnem telesu, to pa je nekaj, kar se je ženskam skozi zgodovino človeštva odrekalo.
Če je reproduktivno nezmožna ženska zgolj žrtev biologije, se od plodne ne-matere pričakuje, da se bo družbeno ‘odkupila’ za svojo izbiro, kar se lahko zgodi skozi profesionalni poklic (socialno delo, prosveta, zdravstvo in ostala kvazi-skrbstvena dela z ljudmi) ali prostočasne aktivnosti (skrb za ostarele družinske člane/-ice, prostovoljstvo, delo z otroki ali živalmi). Skrb za druge, ki tvori dobro ženskost in v primeru ne-mater umanjka (tj. ne prenese se na otroka), se mora zato prenesti na druge osebe ali bitja, skrbi potrebne. Taka kvazi-materinska skrbstvenost zato deluje kot popravljalna metoda odklonskosti, saj so bile v preteklosti ne-matere patologizirane, tj. prikazane kot psihološko neprilagojene, histerične, čustveno poškodovane in samovšečne, ‘moško sebične’ namesto ‘žensko razdajalne’. S takim medicinskim portretiranjem (in medicina še vedno velja za eno od tvork resnic v družbi o tem, kaj je ‘normalno’ in kaj ne) so služile za simbolno opozorilo ostalim ženskam, ki so morda dvomile v materinski mandat.
Družbena strpnost do ne-mater je zdaj vseeno višja, kot je bila v preteklosti, saj je diktat obveznega materinstva upadel, ni pa izginil. Nadomestila ga je ideologija odloženega materinstva, ko se odločanje za materinstvo preloži na kasnejša leta v življenjski biografiji posameznice, kar nudi iluzorni občutek o svobodi izbire za materinstvo (»še vedno imam čas za otroke«). A prelaganje materinstva na kasnejši čas v posamezničinem življenju vodijo ne le subjektivni vzgibi, temveč gre za preplet z objektivnimi okoliščinami, kot so stanje podaljšane mladosti; daljšanje šolanja žensk; zaostreni pogoji na trgu delovne sile, ki grozijo s finančno odvisnostjo od drugih (moža, rodne družine, države); želja po ohranjanju nepretrgane poklicno-karierne poti; nevarnost poroda ali rojstvo nezdravega otroka; zaskrbljenost zaradi prenaseljenosti (t.i. zelena odločitev); prepričanje o lastni neadekvatnosti za materinstvo in materinjenje; ekonomsko-materialna obremenitev intimne zveze ali samskega življenja; urbano okolje, kjer so možnosti za preživljanje prostega časa večje (npr. potrošnja, civilno-družbene iniciative, večji izbor kulturnega življenja).
Za konec še pogled na dva angleška izraza, ki vsak po svoje vrednotita to družbeno pozicijo. Izraz ‘childless‘ konotira manko v ženskem življenju, na neizpolnjevanje primarne vloge žensk, na jezikovno mikro-agresivnost take ženske izbire s strani drugih, saj pomeni ‘biti brez nečesa ali nekoga’. Bolj pozitivno besedno alternativo in manj vrednostno obremenjen je izraz ‘childfree‘, ki je v slovenščino neprevedljiv. Lahko bi se mu reklo ‘rešen/-a otrok’.
Viri:
Lindsey, Linda L. 2005. Gender Roles: A Sociological Perspective. Upper Saddle River: Pearson Prentice Hall.
Oakley, Ann. 2000. Gospodinja. Ljubljana: Založba /*cf.
Seidler, Reinhard. 1998. Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia Humanitatis.
Švab, Alenka. 2001. Družina: od modernosti do postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
<<< Back