Personal “failures” (e.g. unemployment, poverty, illiteracy, singlehood/widowhood/divorce, non-chosen childlessness, physical pain/illness, emotional/mental issues, being overweight, undereducated etc.) are supposed to be held in secrecy and not be publicly revealed. There is a certain amount of shame that airs through our defeats/failures/failings, so we become social media-trained to withhold those embarrassing life facts about us.

To create this imagined, shame-free existence on social media, there are buttons that can correct our momentarily honesty that accidentally spilled into our status updates/photos/links: delete, unlike, undo and unfriend. Every status update/link/photo is thoroughly premediated as social media, but Facebook in particular, has this ultra-tailored vibe of what to disclose and what not. This is specifically evident when it comes to relationship status. If we are to believe that FB was initially created as some sort of a hook-up platform – according to The Social Network – then this could be the reasoning why some relationship statuses are left out of the newsfeed. FB gently ignores our intimacy failures, so when we change our relationship status to “single”, “separated”, “divorced” and ”widowed”, those “changes will not appear in News Feed”. We are punished with social media invisibility if we fail. This is a soft disciplinary tactic that teaches us to hide our failures.

This is why we never see the formal “negative” side of relationships in our FB newsfeed. One has to deliberately put it in the status update to make others know about her/his/their divorce/separation/breakup (or DSB) because DSBs are not events to socialize or brag about unlike engagements, weddings, pregnancies and childbirths. If people (i.e. mostly women) disclose their intimate failure, it is usually in an embellished or encrypted manner (e.g. “a journey”, “a spiritual awake” or “conscious uncoupling”) that hides the rawness of DSB and keeps the social façade intact. But to address it in a matter-of-fact honesty (e.g. “I’m divorced/separated/break up with xy”), it reduces the potential brewing of shame and anxiety in that person, but – sociologically speaking – also acts as a subversive feminist move.

To disclose DSB on social media that “forces” us to be personal, but not fully honest and caters the artificial positivity is an act an abandonment of the internalized social guidelines about proper and improper behaviour on social media. Most importantly, it is a feminist step. When a relationship/marriage is about to dissolve, it is culturally and subconsciously expected for a woman to do all the emotional work to keep it alive or to be selfless enough to stay in it anyway and shifts the responsibility, alongside with the blame to women instead of all parties involved. This is a sexist mind-set that understands the role of women as being merely part of a couple/marriage/family with no autonomy or credibility to decide about their intimate dissatisfaction. Not to forget that divorce has become part of human rights not so far ago.

However, failure of any kind is not a part of Western thought, that cherish and reward success/winning and deliberately avoids any loss/defeat. To disclose something that is constructed as failure (DSB on social media in our case) is to reject the old dichotomous framework where success is everything and failure is nothing. As we know, only nothing grows out of nothing or no shit, no flowers.

Enega od pogojev za civilizirano življenje (kot si ga predstavlja hegemonična moškost) predstavlja nadzor nad nagoni, torej tudi seksualnimi in posledično materinskimi čuti. Pričakovati od ženske, da postane mati tako pomeni siljenje, da pokaže svojo ‘nečlovečnost’. Če pa ženska ne postane mati, potemtakem ostane človeška ali civilizirana, a težava nastane, ker je v spolnem redu hegemonične moškosti prostor za civiliziran (tj. [samo]nadzorovan, avtonomen) subjekt namenjen … moškemu. Tako ne-mati ohranja moški red v nenehni ontološki negotovosti zaradi svoje nerealizirane ‘naravne’ ženskosti, s tem pa se poraja vprašanje, kaj nadomesti izpad njene biološke reprodukcije. Najpogosteje so to aktivnosti, ki so konstruirane kot ‘maskuline’, npr. absolutna svoboda brez obveznosti ali brezpogojna predanost lastnemu življenju in karieri, najpogosteje na področjih akademije, umetnosti, politike ali podjetništva, tj. v panogah, ki so na očem javnosti in nosijo več družbene moči, prestiža in denarja.

Kdo sodi v kategorijo ne-mater? Najprej so tu  ženske, ki so reproduktivno zdrave, a so se odločile, da ne bodo matere v kakršnikoli obliki, potem so to ženske, ki ne morejo imeti otrok, a si jih želijo in na koncu samske ženske, ki so že prešle rodno obdobje ne da bi imele otroke (biološke ali posvojene).  Kot ne-matere so najmanj stigmatizirane reproduktivno nezmožne ženske, ker želja po materinstvu obstaja, a je iz objektivnih razlogov neizpolnjena. Sledijo samske ženske in lezbijke brez otrok, saj je odsotnost moškega partnerja za vzpostavitev jedrne družine družbeno sprejemljiv vzrok za ne-materinstvo. Najbolj negativno so označene heteroseksualne ženske v partnerski zvezi, saj so objektivni pogoji za materinstvo izpolnjeni (prisotnost moškega za jedrno družino, reproduktivna zmožnost), a odloča subjektivni razlog – ženska odsotnost želje po otrocih. Pravica po odsotnosti materinske želje pomeni razumsko odločitev in prej omenjeno preseganje nagonskih, neciviliziranih impulzov, ki naj bi tvorili žensko kot zgolj telo za reprodukcijo človeštva.  Ne-izbrati materinstvo pomeni odločati (tj. imeti svoj ‘glas’) o lastnem telesu, to pa je nekaj, kar se je ženskam skozi zgodovino človeštva odrekalo.

Če je reproduktivno nezmožna ženska zgolj žrtev biologije, se od plodne ne-matere pričakuje, da se bo družbeno ‘odkupila’ za svojo izbiro, kar se lahko zgodi skozi profesionalni poklic (socialno delo, prosveta, zdravstvo in ostala kvazi-skrbstvena dela z ljudmi) ali prostočasne aktivnosti (skrb za ostarele družinske člane/-ice, prostovoljstvo, delo z otroki ali živalmi). Skrb za druge, ki tvori dobro ženskost in v primeru ne-mater umanjka  (tj. ne prenese se na otroka), se mora zato prenesti na druge osebe ali bitja, skrbi potrebne. Taka kvazi-materinska skrbstvenost zato deluje kot popravljalna metoda odklonskosti, saj so bile v preteklosti ne-matere patologizirane, tj. prikazane kot psihološko neprilagojene, histerične, čustveno poškodovane in samovšečne, ‘moško sebične’ namesto ‘žensko razdajalne’. S takim medicinskim portretiranjem (in medicina še vedno velja za eno od tvork resnic v družbi o tem, kaj je ‘normalno’ in kaj ne) so služile za simbolno opozorilo ostalim ženskam, ki so morda dvomile v materinski mandat.

Družbena strpnost do ne-mater je zdaj vseeno višja, kot je bila v preteklosti, saj je diktat obveznega materinstva upadel, ni pa izginil. Nadomestila ga je ideologija odloženega materinstva, ko se odločanje za materinstvo preloži na kasnejša leta v življenjski biografiji posameznice, kar nudi iluzorni občutek o svobodi izbire za materinstvo (»še vedno imam čas za otroke«). A prelaganje materinstva na kasnejši čas v posamezničinem življenju vodijo ne le subjektivni vzgibi, temveč gre za preplet z objektivnimi okoliščinami, kot so stanje podaljšane mladosti; daljšanje šolanja žensk; zaostreni pogoji na trgu delovne sile, ki grozijo s finančno odvisnostjo od drugih (moža, rodne družine, države); želja po ohranjanju nepretrgane poklicno-karierne poti; nevarnost poroda ali rojstvo nezdravega otroka; zaskrbljenost zaradi prenaseljenosti (t.i. zelena odločitev); prepričanje o lastni neadekvatnosti za materinstvo in materinjenje; ekonomsko-materialna obremenitev intimne zveze ali samskega življenja; urbano okolje, kjer so možnosti za preživljanje prostega časa večje (npr. potrošnja, civilno-družbene iniciative, večji izbor kulturnega življenja).

Za konec še pogled na dva angleška izraza, ki vsak po svoje vrednotita to družbeno pozicijo. Izraz ‘childless‘ konotira manko v ženskem življenju, na neizpolnjevanje primarne vloge žensk, na jezikovno mikro-agresivnost take ženske izbire s strani drugih, saj pomeni ‘biti brez nečesa ali nekoga’. Bolj pozitivno besedno alternativo in manj vrednostno obremenjen je izraz ‘childfree‘, ki je v slovenščino neprevedljiv. Lahko bi se mu reklo ‘rešen/-a otrok’.

Viri:

Lindsey, Linda L. 2005. Gender Roles: A Sociological Perspective. Upper Saddle River: Pearson Prentice Hall.

Oakley, Ann. 2000. Gospodinja. Ljubljana: Založba /*cf.

Seidler, Reinhard. 1998. Socialna zgodovina družine. Ljubljana: Studia Humanitatis.

Švab, Alenka. 2001. Družina: od modernosti do postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.